Uporabne vsebine

Eva, ki je za Okrogle trebuščke pisala nosečniški dnevnik po tednih, je postala mamica. Prvič! V naročje je dobila sinka. Tedensko bomo še naprej spremljali njene dnevniške zapise. Prepričani smo, da nam bo razkrila veliko zanimivih materinskih doživljajev. Z nami bo delila Cenetov prvi nasmeh, prvi zobek, prve besede ... Pokukali bomo v Evin vsakdanjik in jo spremljali na ''vozičkarskih'' potepanjih, pregledih pri pediatru, ob dojenju, previjanju, kopanju, igri, hranjenju, oblačenju dojenčka ... Dvignili bomo zastor in se pridružili njenemu družinskemu življenju.  

Poletje smo še vedno preživljali na morju. Zelo je bilo lepo. Mi trije skupaj v hiši Nejčevih staršev. Pri Medulinu. Ker sem vedela, da smo si privoščili dolg dopust, se mi nikoli ni mudilo na plažo. Vsak dan je bil povsem sproščujoč. Ujeli smo ritem, ki nam je povsem ustrezal. Ko se je Cene zjutraj zbudil, je najprej pojedel zajtrk. Nato sva se tudi midva usedla za mizo in z dobrotami začela dan. Nato smo se vsi trije igrali. Okrog desete ali pol enajste ure je ponavadi že bil zaspan. Dremal je kar dve, tri ure. Vmes sem jaz pripravila zanj okusno kosilo. Po spancu ga je tudi pojedel in počasi smo se odpravili na plažo. Tudi midva sva si privoščila kakšen prigrizek. Na plaži smo ostali do večera, nato je v hiški sledila Centova večerja. Ker obožuje žitne kašice, je vedno zelo umazan. In nikakor ga ni smiselno pred tem prhati. Vsak večer je bil zelo utrujen in je kar hitro odjadral v svet sanj. No, en večer smo odšli na sprehod v Pulo, en pa v Medulin.

Na počitnicah sta se nam pridružila tudi moja sestra Maruša in njen fant Domen. Po skupnem družinskem dopustu, o katerem sem pisala v prejšnjem dnevniku, sta se namreč odločila, da bosta kampirala še nekaj časa v Istri. Zato smo tudi dobili njun obisk. Samo za eno noč. In ravno z njimi smo se odpravili na ogled Pule. Sprehajali smo se in Marušinemu fantu razkazali vse znamenitosti, saj v tem mestu še ni bil. Poiskali smo tudi dobro restavracijo in se zaklepetali do 23.30. Cene je medtem spal, za kratek čas se je vmes zbudil. Tudi med vožnjo proti naši počitniški namestitvi je imel zaprte oči ...

Na morju ne lovim najinega ustaljenega urnika. Ne držim se pravila, da gre v posteljo med 19. in 20. uro. Roko na srce, tudi doma zaspi šele ob 21. uri. Na naših poletnih sprehodih je vedno zaspal v vozičku brez kakršnihkoli težav. Vmes je malo pokukal, da je videl, kaj se dogaja, in takoj zopet sladko zaspal nazaj. Nisem bila obremenjena s tem ... Ugotovila sem, da mi res ni treba skrbeti, kdaj mora zaspati. Zjutraj je tako ali tako spal dlje, vsaj do 8. ure. Če se je slučajno ponoči zbudil, sem ga vzela k nama v posteljo. Stisnil se je v moje naročje in spal naprej. Čez dan ni bil videti nenaspan, pravzaprav je spanec zelo hitro vsako dopoldne nadoknadil. Razmišljala sem celo, da se sploh ne spomnim več, kdaj je jokal. Mogoče včasih jamra, ampak da bi jokal na ves glas ... To pa se ni pripetilo. Trkam, trkam, da tako tudi ostane.

Drugače pa je zelo nepriejtno, žalostno in napeto obdobje za mojo družino. Klicala me je mami in mi vsa objokana začela pripovedovati, kaj se dogaja. Sporočila mi je, da so pri sinu mojega bratranca Petra, Nacetu, pri starosti enega leta in pol, zdravniki odkrili možganski tumor. Trenutno je v bolnišnici in vsi čakamo na operacijo, ki jo bo imel v četrtek. Operacija bo zelo tvegana, saj se je tumor zelo razširil. Prav vsi družinski člani smo žalostni in trepetamo zanj. Ko gledam Ceneta, razmišljam, kaj doživljajo Nacetovi starši. Bolečina je tako zelo velika. Začelo se je zelo nedolžno ... Nace je bruhal. In ker so bili tisti dan na kopališču, so mislili, da je to vzrok. Menili so, da je bilo zanj to prenaporno, da je mogoče popil nekaj vode ... Stanje se je slabšalo, zato so ga sprejeli na Pediatrično kliniko in začeli s preiskavami. In na koncu je bila postavljena tako težka diagnoza. Sploh si ne predstavljam, kakšna bolečina je to za starše. Niti slutili niso, verjetno so mislili, da je povsem nedolžen simptom ... Na koncu pa tako težka diagnoza. Obstaja možnost, da operacije ne bo preživel, da bo izgubil osnovne življenjske funkcije ... Tudi, če bo operacija uspešna, mu menda celotnega tumorja ne morejo odstraniti. Srce se mi para, ko pomislim, da se to dogaja eno leto in pol staremu otroku. Vse resnično zelo skrbi zanj ... Vsak dan mislim na njih in držim pesti, da bo četrtkova operacija uspela in da bo za Naceta, bratranca Petra, njegovo partnerico Nino in vse ostale družinske člane to le ena težka preizkušnja v življenju ...

Prav zato sem se na morju 'odklopila' od vsega. Na mobilni telefon sem pogledala le, da bi preverila, ali imam mamin klic ali sporočilo s kakšno informacijo. Drugače sem se resnično ves čas posvečala Cenetu in Nejcu. Želela sem biti ves čas z njima. Želela sem, da smo ves čas skupaj.      

Fotografija: Pexels